Njegovo veličanstvo – dialog

V komunikaciji je dialog zagotovo eden izmed adutov, s katerim zmagujemo v igri razmišljanja, konfliktov in njihovega reševanja, nazadovanja ter ponovnega napredka v podjetju in celotni družbi. Premalokrat pa pomislimo, kaj sploh je dialog, kaj so njegove značilnosti ter kako ga prepoznati in analizirati. Pojem 'dialog' nosi univerzalno pozitivno konotacijo, vendar je to spoznanje premalo za razumevanje bistva dialoških procesov.

Piše: Igor Ambrožič

Antični misleci so se trudili dati dialogu širši smisel. Sokrat je bil prepričan, da je dialog absolutna vrednost znanja in komuniciranja, sredstvo proti izpraznjeni retoriki in pot, ki vodi do razuma. Platon je pojem dialoga razširil v notranji psihološki človekov prostor: naše misli predstavljajo notranji dialog duše z njo samo. Aristotel je bolj pragmatičen, zanj je dialog zgolj metoda, ena izmed tehnik, s katerimi predstavljamo in razvijamo teze, na katere bo šele znanost dala odgovor.

Ruski mislec in literarni teoretik Bahtin je v prvi polovici dvajsetega stoletja dialog označil kot obvezen etični imperativ naše eksistence. Z dialogom lahko pridemo do nove, skupne resnice in na pogovornem borbenem polju spreminjamo sovražnike v zaveznike in prijatelje. To prakso lahko opisujemo in analiziramo znotraj slehernega podjetja in delovnega tima. V domeni vseh vodij v nekem podjetju ali delovni organizaciji morata obstajati stalno spodbujanje dialoga in splošen dvig komunikacijske kulture. Klemen Kraigher Mišič, direktor podjetja Info hiša, poudarja praktični pomen vsakodnevnega dialoga na delovnem mestu: »Dialog pomeni poslušati, slišati, razumeti, občutiti in šele nato govoriti. Predvsem pa ne obsojati. Dejstvo namreč je, da ob tisočih dnevnih obveznostih pogosto ne slišimo sodelavca, kolega, prijatelja. S tem izgubljamo stik z njim, predvsem pa v prazno odtavajo neslišane dobre ideje in možnost samorefleksije.«

Monolog, dialog, kompromis

Katere so značilnosti, ki ločijo dialog od monologa? V osnovi gre za dva različna načina predstavljanja stvarnosti, realitete. Monološki komunikacijski način stvarnost razlaga samo na en način, medtem ko dialog omogoča spoznavanje različnih pogledov in konceptov. V dialoškem načinu nikoli ne nastopamo s pozicije nezmotljivosti, zato dialog nima vedno pričakovanega zaključka, temveč je odprt za nove in nove izmenjave misli, spoznanj, izkušenj. Značaj dialoga določajo odprtost, iskanje in posredovanje povratnih informacij ter neprestano iskanje kompromisov in končnih rešitev (mnogokrat zgolj navidezno »končnih«). Ne pozabimo: kompromis ni stanje, v katerem bi bili vsi popolnoma zadovoljni, saj so z uporabo dialoških komunikacijskih načinov vse vpletene strani morale nekoliko popustiti v dobro vzajemno zadovoljive rešitve. Prav zaradi tega je kompromis največkrat stanje krhkega dinamičnega ravnovesja in ne idealizirane stalnosti.

Antidialoške okoliščine, ki ovirajo proces dialoga:

- Dialoška odtujenost – strah pred dialogom zaradi fantazme o potencialni izgubi lastne  

   vrednosti in s tem padca samozavesti

- Strah pred priznavanjem različnosti drugega objekta

- Strah pred neznanim, strah pred spremembami

- Prepričanje, da zgolj mi poznamo resnico

- Strah pred svobodnim in odprtim govorom o vseh temah

- Strah, velikokrat tudi zavist zaradi uveljavljanja tujih idej in stališč

- Monologizacija kot zakoreninjen komunikacijski modus

- Nezmožnost poslušanja in sprejemanja informacij

- Antipatija

V športnem žargonu bi lahko rekli, da je dialog proces obvladovanja in nadzora želje po absolutni komunikacijski zmagi. Dialog želi prevladati nad skušnjavo po vsiljevanju stališč ter omejenim razumevanjem resnice in življenjske realitete. Še več – dialog kot permanenten proces upošteva, da je lahko današnji zmagovalec v neki razpravi čez nekaj časa ponovni partner na polju argumentacije, kjer pa ne bo spet prevladal. Vsa ta dinamika v novih in novih ponovitvah prispeva k dialektiki razvoja sveta. Enako velja za poslovno področje. Tukaj pride do izraza značilnost dialoga, ki ne priznava zmagovalcev in poražencev, temveč predpostavlja, da v procesu informacijske in blagovne menjave vsak nekaj pridobi in je vsak lahko »zmagovalec«. Iz poslovne prakse je dobro znano, da sta dokazovanje in uveljavljanje argumentov zgolj ene strani slaba napoved za dolgoročno uspešno poslovno sodelovanje. Dialog torej predstavlja kooperativno in korporativno iskanje tako eterične resnice kot povsem praktičnih koristi.