165 let v skrbi za zdravje in dobro počutje

Bil je čas gradnje »železne ceste« Dunaj – Trst, ko je nadzornik gradnje železniške proge na odseku mimo Laškega, Leopold Rödel, po naključju naletel na izvire termalne vode.

Na laški trški gmajni so domačini že dolgo vedeli zanje. Med grmičevjem, trstičjem in močvirsko travo je sneg vedno najprej skopnel. Domačini so izvirke iskali, jih poglabljali, utrjevali, a muhasta in pogosto poplavna Savinja jih je vedno znova zasipavala. Potencial je v njih prepoznal Rödel.

CESARSKO KOPALIŠČE JE ODPRLO SVOJA VRATA

Izvirki mu niso dali miru, laški župan Karel Valentinič, pa je v njegovih načrtih začutil moč uresničenja. Leta 1853 so odprli zidan kopališki bazen, ki je bil največji med takratnimi bazeni v štajerski deželi, nemškem in slovenskem delu. 1. maja 1854 je bilo kopališče Kaiser Franc Josephs – Bad tudi uradno odprto.

LETOVIŠČE DUNAJSKE »SMETANE«

Dr. Lorenz von Stein je kopališče kupil leta 1856/57. Njegov cilj je bil v toplice pritegniti visoko družbeno smetano. Začel je v kopališkem parku, v katerega je zasadil eksotično in avtohtono drevje, po zgledu dunajskih parkov je dal urediti senčne in sončne vrtove, ki jih je napolnil s številnimi kipi. Ob Savinji je postavil lesena kopališka paviljona – enega za moške in drugega za ženske. V glavnem poslopju je med drugim uredil tudi novosti tistega časa – telefon in telegraf. Leta 1879 je zdravilišče kupil dunajski povzpetnik in navdušen športnik Teodor Gunkel. V njegovem času so posodobili kopališke naprave in leta 1882 postavili prvo električno centralo na vodni pogon na slovenskih tleh. Povezal se je s tedanjim lastnikom pivovarne, ki je tako začela variti termalno pivo.

Gunkel si je močno želel, da bi cesarjevo zdravilišče obiskal Franc Jožef, zato je dal zgraditi cesarsko kopalno kabino, ki je imela na stropu zlato poslikan avstro-ogrski grb. Visokega gosta žal ni nikoli dočakala, danes pa si jo je mogoče ogledati pod steklenim pokrovom v zdraviliški kavarni.

BLIŠČ JE ZAMENJALA VOJNA

Prva svetovna vojna je zaradi bližnjega balkanskega in soškega bojišča iz zdravilišča naredila vojaško bolnišnico. Vojaki in domačini so zdravilišče povsem izropali. 1. julija 1923 so prenovljene toplice ponovno slovesno odprli. Zdravilišče Radio-Therma Laško, kot se je takrat imenovalo, je sprejemalo bolnike zavarovance in tudi samoplačnike.

Dobilo je nov cilj, kupili so medicinske aparate za hidroterapijo, medicinske kopeli in obsevanja. Število bolnikov je strmo naraščalo. A prišla je druga svetovna vojna. Po njej so v zdravilišču zdravili partizanske ranjence in izčrpane povratnike iz nemških zdravilišč. Leta 1953 je bil ustanovljen zavod za rehabilitacijo invalidov.

PO POTI MEDICINSKE REHABILITACIJE

Leta 1956 je bil za šefa zdravnika in direktorja imenovan dr. Barle – specialist za fizikalno medicino in rehabilitacijo, pod vodstvom katerega se je zdravilišče začelo vzpenjati. Glas o rehabilitacijskem zdravilišču se je močno širil in laške terme so kmalu postale najnaprednejši zdraviliški objekt v Sloveniji. Poleg rehabilitacijske usmeritve je zdravilišče postajalo vedno bolj odprto tudi za zunanje goste, ki so v Laško prihajali na oddih.

Ena zadnjih prelomnic v razvoju podjetja je bila gradnja objekta Thermana Park desetletje nazaj z edinstveno premično stekleno kupolo, hotelom, kongresnim centrom in novim imenom Thermana d. d., ki pod svojim okriljem združuje pestrost svoje ponudbe.

Družba Thermana, d. d., nekdaj Zdravilišče Laško, je danes s svojo bogato tradicijo eno pomembnejših slovenskih zdravilišč in turistični center, ki v svoji ponudbi uveljavlja kakovost bivanja in kulturo zdravega načina življenja za vse generacije.