BLOG: TURISTIČNA PONUDBA S PIKICO na I

Na vsakem našem potovanju, izletu ali na počitnicah se zgodi nekaj lepega in posebnega, kar nam ostane v prijetnem spominu. Ali je to odnos, pohištvo, čisti kozarec, nasmeh, posebna roža, vendar tega nisem nikoli zapisala v nobeni knjigi pohval ali kakšni anketi. Zato sem se odločila o tem pisati v mojih turističnih zgodbicah, s skupnim naslovom TURISTČNA PONUDBA S PIKICO na I. Pripovedovalci bodo vedno drugi, odvisno od vsebine.

Saška Kaučič Klajnšek

Sem Luna, avstralska ovčarka. S svojima lastnikoma veliko potujem. V nekaterih krajih doživim neverjetne stvari, ki puščajo sledi na mojem pasjem odnosu do ljudi. Prav o teh posebno prijetnih dogodkih bom pisala danes.

Nekje na obali smo vstopili v hotel, pred recepcijo pa nešteto ljudi. Ne maram človeške gneče, pasja mi bolj leži. Zato sem se skrila za svojima lastnikoma. Nenadoma na sebi začutim tri neverjetno prijazne poglede. Vsi trije receptorji, ki so se do tedaj ukvarjali z neštetimi gosti, so me pogledali z neverjetno prijaznimi očmi in velikimi nasmeški. In njihov pozdrav: »Kako lep kuža!« Bila sem njihova. Prijaznost sem jim vrnila z dvignjenim repom. To je moj paji znak, da mi je fajn.

Pa prijaznosti še ni bilo konec. Soba v istem nadstropju kot recepcija, kar pomeni, da ni bilo potrebno hodit po stopnicah ali se vozit z dvigalom. In prav tako v bližini jedilnice, da nisem bila dolgo sama v sobi. Ne hodim v jedilnico. Vsekakor dobra soba za pasjo turistko.

Doživela sem že tudi, da so v nekem drugem hotelu imeli posebno nadstropje, kjer smo lahko bivali samo pasji prijatelji in naši lastniki. V sobi sem se počutila nadvse odlično. Koliko pasjih vonjav. Tako domače.

Tudi obiski gostinskih lokalov so nekaj povsem normalnega na naših potepanjih. Nekega dne smo vstopili v enega izmed njih. Nič posebnega, sem si mislila. Spet bom ležala ob mizi, Ona mi bo po neverjetnih akrobacijah uspela prinesti vodo, ki jo je natočila na njihovem stranišču. A glej, v kotu zagledam pasji kotiček. Čiste posodice, sveža voda v velikih steklenicah in pasji briketki. TOOOOO. Tudi njima je bilo všeč, še posebej njej. Izbrali smo najbližjo mizo, da sem imela kotiček ves čas na očeh. No, nekaj tudi zame, sem si mislila.

Velikokrat se zgodi, da dobim vodo preden sta postrežena moja lastnika. Natakarji mi jo prinesejo. Hvala vam, da mislite name. Takrat sem kar malo važna. Pa ne samo vodo, tudi kost ali kos kakšnega zrezka sem že dobila. Užitek je bilo pojesti svojo porcijo, čeprav je nismo naročili.

Nekoč v Franciji (imena države ne morem zamolčati) sem s svojo lastnico lahko vstopila in si ogledala grad. Bila sem navdušena. Skupaj sva lahko pohajkovali po prelepih sobanah. Seveda sem bila na povodcu. Pa brez skrbi, tudi lulala nisem v gradu. Psi vse to opravljamo zunaj, tako kot doma.

Tako, to je samo nekaj mojih pasjih zgodbic. Da sem vse to doživela, se moram zahvaliti mojima lastnikoma. Vem, včasih ni lahko potovati z mano. Vedno je veliko dodatne prtljage: deka za spanje, nekaj za zaščito tal in kavčev v sobah, vrečke za pasje iztrebke, posodice za vodo in hrano, jutranji sprehodi. Pa vendar se zgodi, da nas ne sprejmejo prav prijazno. Večkrat sta ostala brez napitka, brez ogleda, brez polovice sendviča. Hvala vama za vse.

Pasja turistka Luna.

Ti zapiski so namenjeni vsem delavcem v turizmu, ki so se potrudili in z drobnimi pozornostmi naredili neverjetne zgodbe. Upam, da jih delajo še danes.